Nazaj na vrh
OSTALE OSEBNE IZKUŠNJE:
0
DELITEV
0
KOMENTAR
Osebna izkušnja
Moje težave so se začele v letu 2002, ko se mi je življenje nekoliko postavilo na glavo. Končano je bilo moje 12-letno idealno razmerje, čez nekaj mesecev je umrl še oče. Psihična odpornost mi je tako padla, da nisem vedel, kaj mi je. Samo ležal sem, oblival me je znoj, zaradi vnetja sapnika nisem mogel peti. Občutki so bili grozni. Cele dneve sem spal in se zapiral v stanovanje, na telefonske klice nisem odgovarjal. Želel sem si biti sam.
Mislim, da sem s tem, da sem javno govoril o svojih težavah, pripomogel veliko k destigmatizaciji te duševne bolezni.
Srečo imam, da je moja dobra prijateljica psihiatrinja, ki je kmalu prepoznala znake depresije. Svetovala mi je jemanje antidepresivov. Kmalu za tem sem se počutil dobro, bil sem isti kot prej. Počutil sem se odlično, imel sem veliko koncertov in kljub nasvetu, da naj jemljem antidepresive vsaj še nekaj mesecev, sem samovoljno prenehal z zdravljenjem. Nekaj mesecev zatem sem bil prvič hospitaliziran… Takrat je bilo zelo hudo. Bil sem povsem brez energije, brez moči. Zdravljenje mi je zelo pomagalo – pogovori z zdravniki, na skupini, muziko terapija,... Samo zdravila ne pomagajo, najvažnejši so pogovori. Govoriti o sebi je najtežje, meni sicer ni bilo težko, saj je samo to, da se popolnoma odpreš, edina pot, ki pripelje do rešitve. Po hospitalizaciji nekaj časa nisem bil spodoben delati, saj sem potreboval mir za okrevanje. Postopoma pa sem ponovno padel v delovni ritem. Sodelavci so različno sprejeli moje težave. Nekateri so me razumeli in mi nudili podporo, drugi pa me niso nikoli nič vprašali. Morda so mislili, da da bi me s tem obremenjevali, morda pa koga tudi ni zanimalo. Meni je bilo pomembno, da lahko ponovno opravljam svoje delo. Srečo imam, da so mojo bolezen razumeli moji bližnji in nadrejeni v moji službi. Leta 2006 sem se prvič javno izpostavil in na televiziji povedal za svoje težave. Mislim, da sem s tem, da sem javno govoril o svojih težavah, pripomogel veliko k destigmatizaciji te duševne bolezni. Veliko ljudi se je potem obrnilo name in tudi na televiziji so prejeli veliko klicev, ki so spodbudili, da se je začelo veliko več govoriti o težavah v duševnem zdravju v medijih. Marsikateri prijatelj ali znanec pa me ni podprl pri svojem razkritju. Menim, da je prav, da se o tem govori. Da je depresija bolezen, ki se da pozdraviti. Spomnim se, da mi je psihiater, po prvi oddaji, povedal, kako so starši najstnika, ki se se je zdravil za depresijo, oddahnili, saj so v mojih izjavah na televiziji videli svetlo točko – destigmatizacijo svojega otroka in ostalih. V oporo jim je bila misel, da je lahko oseba z depresijo uspešna in živi običajno življenje. To je tudi meni strašansko veliko pomenilo. Kljub temu, da se že dolgo počutim dobro, obiskujem zdravnika enkrat mesečno. Tudi zdravila jemljem. Pogovor je zelo pomemben. Vsakič, ko pridem k psihoterapevtu se počutim varnega, kot doma. Vsem, ki se znajdejo v duševni stiski, želim sporočiti, naj poiščejo pomoč, naj gredo k zdravniku! Tako kot za vsako drugo bolezen. Vsem, ne glede na leta, status, poklic, življenje, ki ga živimo, se lahko zgodi, da se znajdemo v duševni stiski. Vem, da je hudo in ravno zaradi tega vedno poudarjam, ne se bati poiskati pomoč! Ko mi je prijateljica psihiatrinja rekla: »Nace, zdaj pa si za v bolnico,« mi je bilo strašansko težko. A, ko sem poiskal pomoč, sem kmalu videl, da je bilo tako prav za moje življenje. Prijazna dežurna psihiatrična službanam je na voljo 24-ur na dan. Tja se lahko zatečemo po pomoč brez napotnice! Svetujem vam, da počnete tisto, kar imate najraje, če so to sprehod ali kakšne druge športne aktivnost. Posvečajte se stvarem, ki vas osrečujejo. Meni izjemno pomaga morje, ki ga tako zelo ljubim.
“Pogovor je zelo pomemben. Vsakič, ko pridem k psihoterapevtu se počutim varnega, kot doma. ”

Razumevanje

JE PRVI KORAK.
Stigmatizacija in obsojanje ljudi s težavami v duševnem zdravju izhaja iz našega nerazumevanja njihovih občutkov.

Te zanima, kako osebe v duševni stiski občutijo svet okoli sebe?