Nazaj na vrh
OSTALE OSEBNE IZKUŠNJE:
0
DELITEV
0
KOMENTAR
Osebna izkušnja
Pozdravljeni, sem Andreja Štepec, predsednica Sveta uporabnikov na ŠENT-u. Ko sem se prvič srečala z duševno boleznijo, se mi je zdelo, da se mi je svet obrnil na glavo. Nisem bila več jaz. Tudi svojci so prepoznali, da se z mano nekaj dogaja. Prej vesela oseba, vedno optimistična, potem pa na enkrat nisem videla več ene svetle točke v življenju. Potrebovala sem pomoč in svojci so me enostavno vprašali, kaj se dogaja z mano.
Zato vam polagam na srce edino to, da karkoli boste pač delali, se zavedajte, da to delate zase. Se pravi sami sebe morate aktivirati, jasno da je odvisno od vsakega posameznika koliko časa bo potreboval za to in če rabite pomoč, zanjo prosite. In drugič, zavedajte se, da nihče ne bo ničesar naredil namesto vas, lahko vam samo pomagamo.
“Naj vas ne bo strah prositi za pomoč, če jo potrebujete.”

Bila sem hospitalizirana, sicer krajši čas, in to mi je bilo takrat nekako tako, kot se vidi v filmih, se pravi duševno bolezen povezujemo z bolnišnicami, nekimi miti, predsodki in mislila sem, da bom sedaj celo življenje v psihiatrični bolnišnici.

Po tisti kratki hospitalizaciji sem nekako prišla na rehabilitacijo na ŠENT, kjer sem potem tekom parih let dobila tudi redno zaposlitev za nedoločen čas, s polnim delovnim časom in to je tisto, kar mislim, da si vsak od nas želi. Da je lahko samostojen, neodvisen, svoboden, da ima plačano delo in normalno živi, si ustvarja življenje, oziroma družino. Kajti dosti tistih, ki se srečajo z duševno boleznijo nekako otopi, zelo se jim skrči socialna mreža, zlasti pa gre tukaj za samostigmo. Ni toliko stigma to, kar ti povzroča okolica, ampak se sam ne čutiš toliko vrednega, da bi imel prijatelje, da bi hodil ven, da bi si ustvaril družino. In te mite je treba razbiti.

Glede na to, da me je bolezen doletela sredi oz. bolj na koncu magistrskega študija in sem imela čisto drugače začrtano poklicno kariero, sem, ko sem zbolela, mislila, da bo moja nadaljnja kariera v psihiatrični bolnišnici, brez perspektive, vendar to ni tako.

Pač vzeti se je potrebno v roke, kot v vsakem drugem poklicu, se je treba vse življenje učiti in da se uspeti tudi na drugih področjih. Znanje je potrebno sprejemati, oziroma vsako majhno stvar, ki se jo naučiš, moraš sprejemati, kot nekaj velikega, kot nekaj, kar ti lahko potem odpre pot naprej. Jaz vedno pravim, da je vsak poklic časten, in da se iz vsake stvari lahko nekaj naučiš. To se je pokazalo tudi pri meni in številnih drugih, ki sem jih spremljala. Pri mojih kolegih na rehabilitaciji in za vsakega sem vesela, ko vidim, da mu je uspelo.  

Razumevanje

JE PRVI KORAK.
Stigmatizacija in obsojanje ljudi s težavami v duševnem zdravju izhaja iz našega nerazumevanja njihovih občutkov.

Te zanima, kako osebe v duševni stiski občutijo svet okoli sebe?